INTERVJU: prof. dr. Željko Vukelić, strokovnjak za geotehnologijo in rudarstvo

Črpanje nafte v Petišovcih je gospodarska priložnost in ne okoljska grožnja

O črpanju plina v slovenskih Petišovcih je bilo v zadnjih mesecih kar nekaj razprav. Civilnodružbene organizacije, ki delujejo na področju zaščite okolja, so izrazile pomisleke glede načrtov družb Geoenergo, d. o. o., in Ascent Resources Plc, ki je po zadnjih informacijah v projekt že vložil 40 milijonov evrov. V javnih razpravah in zapisih v medijih pogosto primerjajo pridobivanje plina v Petišovcih in v ZDA kjer so nekonvencionalne tehnologije povezane s številnimi negativnimi vplivi na okolje.  Zaradi drugačne geološke sestave tal preprostih zaključkov o podobnih vplivih na okolje v Sloveniji in ZDA ni mogoče narediti. O podobnostih in razlikah med črpanjem zemeljskega plina v Petišovcih in ZDA smo se pogovarjali z Željkom Vukeličem, predavateljem z Oddelka za geotehnologijo in rudarstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Profesor Vukelič je svoje stališče o podobnostih in razlikah pri pridobivanju plina v Petišovcih in ZDA pred časom predstavil tudi v mnenjih v časopisu Delo.

Kakšna je sestava tal na območju črpanja v Petišovcih in kakšna bo tehnologija črpanja?

V severovzhodni Sloveniji na območju Petišovcev so peščenjaki, ki so relativno mehke kamnine. Plin, ki je ujet v peščenjakih, črpamo po konvencionalni metodi, to pomeni, da zavrtamo vrtino, iz katere zaradi nadtlaka plin začne pritekati na površje. Vrtine so praviloma vertikalne, lahko pa so tudi usmerjene ali horizontalne, to je odvisno od razmer v sloju.

Kdaj plin pridobivamo z nekonvencionalnimi metodami?

Nekonvencionalne metode imenujemo trenutno pridobivanje plina iz skrilavcev, na primer v Ameriki. Ko zavrtamo vrtino v skrilavec globoko pod zemljo, plin ne priteče sam na površino. Potrebno je hidravlično frakturiranje oziroma »fracking«. To je nekonvencionalna metoda, ker plin začne pritekati na površje šele po frakturiranju.

V čem se metoda, ki bo uporabljena v Petišovcih, razlikuje od nekonvencionalnega črpanja?

V primeru Petišovcev gre za stimulacijo vrtine, ki je potrebna, ko plin že nekaj časa izčrpavamo in je v vrtini premalo nadtlaka, da bi plin sam pritekel na površje. Takrat vrtino frakturiramo, toda z majhno količino vode. Poraba vode za frakturiranje bo predvidoma od tri do pet tisoč kubičnih metrov na vrtino, kar ne bo ogrozilo naravnega ravnovesja pri ohranjanju podtalnice. Pri frakturiranju za nekonvencionalno pridobivanje plina iz skrilavcev je potrebnih od 20 do 40 tisoč kubičnih metrov vode na vrtino.  

Ali nam lahko pojasnite postopek hidravličnega frakturiranja?

Za hidravlično frakturiranje se pripravi mešanica vode in peska, ki se mu strokovno reče propant (angl. proppant). En kubični meter mešanice za stimulacijo vrtine vsebuje od 99,5 do 99,75 odstotka vode in peska, preostali del od 0,5 do 0,25 odstotka pa so kemikalije za izboljšanje viskoznosti. Mešanico pod visokim tlakom vtiskujemo v vrtino in s tem ustvarimo umetne frakture oziroma razpoke. Pesek, ki zagotavlja poroznost, je ključen, da se razpoke ne bi zaprle nazaj. Frakturiranje se izvaja v skrilavcih in peščenjakih. Pri peščenjakih se uporabljata bistveno manjša količina vode in nižji tlak.

V Petišovcih črpanje zemeljskega plina poteka že več kot 50 let. Ali se je metoda črpanja v tem času tehnološko veliko spremenila?

Ne. To je tako kot pri avtomobilih, ki so danes polni elektronike, način delovanja pa je bolj ali manj enak.  

So vrtine v Petišovcih v preteklosti že frakturirali?

Da, te sloje so že frakturirali. Frakturirate lahko tudi samo s čisto vodo, potem imate na primer stimuliranje z dušiki ali z ogljikovim dioksidom.

Kako se uporabljena tehnologija v Petišovcih razlikuje od tehnologije hidravličnega lomljenja, ki jo uporabljajo v ZDA?

Bistvena razlika, ko govorimo o frackingu v Ameriki in pri nas, je, da tam plin sam od sebe iz vrtin v skrilavcih ne priteka na površje, zato je frakturiranje nujno v vseh fazah izčrpavanja, pri nas pa bi s frakturiranjem zgolj izboljšali prepustnost vrtine. Zato bi potrebovali bistveno manj vode (do 10-krat, 20-krat, 30-krat manjše količine vode in drugih snovi) in nižji tlak včrpavanja. S hidravličnim lomljenjem v ZDA ponekod res ogrožajo zaloge podtalnice. Na primer v Kaliforniji, kjer s frakturiranjem vtiskujejo na milijone in milijone kubikov vode, kar vpliva na raven podtalnice. Pri hidravličnem frakturiranju skrilavcev je potrebnih od 20 do 40 tisoč kubičnih metrov vode na vrtino. Če gre za veliko plinsko polje, to pomeni porabo več milijonov kubičnih metrov vode, kar lahko poruši naravno ravnovesje v okolju. V primeru Petišovcev o tem ne moremo govoriti, ker se pri frakturiranju peščenjakov porabijo precej manjše količine vode.

Zakaj po vašem mnenju prihaja do primerjanja tehnologije v Petišovcih s tehnologijo v ZDA?

Jaz to imenujem postavljanje internetnih diagnoz. Po mojem mnenju gre predvsem za to, da se mešajo pojmi, da ljudje stvari narobe razumejo. Mogoče so bili na začetku tudi premalo obveščeni, v čem se postopki v ZDA bistveno razlikujejo od tistih v Petišovcih.

Koliko vrtin je v Petišovcih že nastalo v preteklosti? Od kdaj poteka črpanje plina? Ali se je tehnologija postopka v tem času kaj spremenila?

Raziskave polj so se začele med drugo svetovno vojno, proizvodnja pa se je začela po vojni. V severozahodni Sloveniji do Prlekije in Ormoža je bilo narejenih več kot 300 vrtin.

Tehnološki napredek danes omogoča črpanje z usmerjenimi in tudi horizontalnimi vrtinami. Tako zajameš širše območje in s frakturiranjem še izboljšaš izdatnost vrtin. Drugače pa so vrtine še vedno izvrtane, vanje se vstavijo jeklene cevi in skozi njih potem priteka plin ali nafta.

Ali so bili v vsej tej zgodovini črpanja v severovzhodni Sloveniji zaznani kakšni negativni vplivi na okolje?

Zadnji meni znan negativni vpliv na okolje je bil v Murski Soboti, ko je iz ene vrtine začela nenadzorovano pritekati geotermalna voda, drugače pa negativnih vplivov zaradi črpanja plina ni bilo.

Kakšne količine vode in kemikalij bodo uporabljene v primeru vrtin v Petišovcih?

Po moji oceni bo za posamezno frakturiranje potrebnih od tri do pet tisoč kubičnih metrov vode. Kemikalij bo v celotni zmesi od 0,25 do 0,5 odstotka. Uporabljene kemikalije niso nevarne za zdravje ljudi. Gre za detergente, ki se uporabijo za povečanje viskoznosti.

Ali obstaja kakšen strokovni argument s področja ekologije, ki bi glede črpanja zemeljskega plina v Petišovcih vzpostavil moratorij oziroma črpanje dolgoročno preprečil?

Strokovnih argumentov za to ni. V dvajsetih letih, odkar jaz hodim v Prekmurje, še ni bilo negativnega vpliva pri teh 300 vrtinah, pa še ekološko so se sanirale. Tudi plin kot tak ni nevaren, ker izhlapi, ko pride do ozračja, in ne more priti do izbruha. Nova plinska postaja bo dodana vrednost, ker bo imela v primerjavi s staro manj vplivov na okolje.

Treba se je tudi zavedati, da v severovzhodni Sloveniji deluje industrija, ki je velik porabnik plina, in je z okoljskega vidika vseeno, ali pri njih izgoreva plin iz Petišovskega polja ali iz uvoza. Z ekonomskega vidika pa se z izkoriščanjem domačega plina ustvari gospodarska korist.  

Ali se na področju tehnologije črpanja v prihodnosti pričakujejo bistveni premiki oziroma novosti?  

Tehnologije, ki jih uporabljamo v Sloveniji, so v koraku s časom, tako da mi nimamo nobenih zadržkov glede tega. Pri frakturiranju se v projekt vključijo izkušeni izvajalci, ki imajo posebno opremo. Ali se lahko spremeni takole: Preden bodo začeli frakturirati, bodo opravili testiranja, in če bo vrtina na primer puščala, noben izvajalec ne bo frakturiral, saj to stane več milijonov evrov.