INTERVJU: Proizvodnja zemeljskega plina v Sloveniji
Nove vrtine na plinskem polju v Petišovcih obetajo povečanje črpanja zemeljskega plina in nova delovna mesta
Z Miho Valentinčičem, vodjo strateškega razvoja na Oddelku za energetske rešitve družbe Petrol d.d., smo opravili pogovor o načrtovani proizvodnji zemeljskega plina na novih vrtinah v Petišovcih. Na podlagi opravljenih kratkotrajnih testov strokovnjaki ocenjujejo, da bi črpanje plina lahko povečali s sedanjih 3,5 na 55 do 80 milijonov kubičnih metrov plina letno. Za primerjavo povejmo, da po podatkih Agencija za energijo RS, gospodinjstva v Sloveniji porabijo okoli 110 mio Sm3 zemeljskega plina letno. Če bo šestmesečna poskusna proizvodnja potrdila sedanje ocene, bi lahko v Sloveniji načrpan plin v omrežje začeli dodajati v letu 2015.
Katere so trenutne aktivnosti in kako se bo po vaših pričakovanjih projekt razvijal v prihodnje?
Vzporedno izvajamo redno proizvodnjo plina in nafte iz starih vrtin ter nadaljujemo razvoj plinsko-naftnega polja. Pri tem si želimo, da bi čim prej začeli poskusno proizvodnjo iz dveh novih vrtin Pg-10 in Pg-11A, za kar pa je treba najprej vzpostaviti ustrezno rudarsko infrastrukturo (oprema na vrtini, povezovalni cevovodi in oprema za bogatenje plina), da bi lahko potem oddajali plin v prenosno omrežje. Trenutno namreč na lokaciji ni tako velikega odjemalca, ki bi lahko prevzel dodatne količine plina, ki bi jih ti dve novi vrtini lahko proizvedli.
Kdaj se bo začela poskusna proizvodnja in kdaj proizvodnja za trg?
Geoenergo že več kot desetletje proizvaja plin in nafto za trg. Plin se prodaja odjemalcem v neposredni bližini, medtem ko se nafta prodaja v bližnjo rafinerijo na Madžarsko. Ko bo zgrajen priključek na prenosno omrežje in zagotovljena ustrezna kakovost plina, da se bo lahko oddajal v omrežje, bo plin dostopen tudi na širšem trgu.
Za vzpostavitev potrebne infrastrukture za oddajo plina v prenosno omrežje potrebujemo najmanj eno leto in pol. Poskusno proizvodnjo bi lahko začeli celo prej, če bo uspel poskus Nafte Lendave za oživitev proizvodnje metanola, kar bi izvedli v obstoječi tovarni v neposredni bližini plinko-naftnega polja. Tovarna metanola je največji odjemalec zemeljskega plina v Sloveniji (pribl. 150 milijonov kubičnih metrov plina letno). Plin bi ji lahko dobavljali z uporabo že obstoječe infrastrukture oziroma z minimalno rekonstrukcijo.
Koliko ZP bo po vaših ocenah mogoče letno črpati in kako dolgo? Ali bo tehnologija omogočala intenzivno črpanje skozi daljše časovno obdobje – na primer deset let in več?
Plinsko-naftno polje je v proizvodnji že od leta 1943. Največja proizvodnja plina je bila v drugi polovici osemdesetih let in je znašala približno 30 milijonov kubičnih metrov. Trenutno iz starih vrtin proizvajamo 3,5 milijona kubičnih metrov letno. Na podlagi kratkotrajnega testa dveh novih vrtin Pg-10 in Pr-11A ocenjujemo, da je mogoče z njima trenutno proizvodnjo povečati na nekje med 55 in 80 milijoni kubičnih metrov plina letno. Treba je poudariti, da gre za ocene, ki jih bomo med poskusno proizvodnjo preverili v praksi. Bistveno vprašanje je, kako se bo izdatnost vrtin skozi čas zmanjševala. Po vsaj šestmesečnem testiranju vam bomo lahko podrobneje odgovorili na zastavljeno vprašanje, takrat bomo tudi na novo evalvirali polja in pripravili razvojne načrte.
Kakšna bo tehnologija pridobivanja plina? V čem je razlika med pridobivanjem plina iz skrilavcev v ZDA in iz peščenjakov pri nas. Vemo, da v EU obstajajo določeni zadržki do tehnologije hidravličnega frakturiranja, ki je v ZDA povzročila pravo energetsko revolucijo? Kako je z upravičenostjo strahov o onesnaženju pitne vode?
V našem primeru gre za stimuliranje peščenjakov ali tako imenovanih konvencionalnih rezervoarjev »tight gas«, ki jih ni mogoče preprosto enačiti s tehnikami večkratnega frakturiranja geološke strukture skrilavcev, horizontalnih vrtin (angl. »shale gas«) v nerezervoarskih kameninah, o katerih se večinoma razpravlja v svetu. Bistvena razlika je v globini rezervoarske geološke formacije (pri nas precej globlje) in sestavi te formacije (v našem primeru peščenjak, npr. skrilavci v ZDA so mnogo trši in neprepustni), zaradi česar je intenziteta izvajanja postopkov stimulacije v našem primeru bistveno manjša. Za primerjavo lahko povem, da je za naše polje potrebnih od 15 do 20 vrtin (v ZDA so polja s 3.000 in tudi do 10.000 vrtin), število mehanskih obdelav na vrtino je v našem primeru od 4 do 6 (v ZDA od 30 do 50), potrebna količina tekočine za eno mehansko obdelavo je pri nas od 100 do 300 m3 (v ZDA od 5.000 do 20.000 m3). V SV Sloveniji rudarska dela mehanske obdelave struktur peščenjakov (na globinah, večjih od 3.000 metrov) na vodonosnike (na globini od 20 do 30 metrov) praktično ne morejo vplivati, saj so ti v bistveno višjih slojih in geološko ločeni z neprepustno krovnino. Treba je tudi poudariti, da se v Sloveniji že od šestdesetih let prejšnjega stoletja izvajajo rudarski tehnološki postopki pridobivanja ogljikovodikov, ki vključujejo med drugim tudi mehansko obdelavo slojev vrtine (oz. hidravlično stimulacijo). Tukaj je več kot 160 izvrtanih vrtin, od tega 11 vrtin do polja Globoko, in v teh vrtinah so bili v preteklih petdesetih letih vsaj 28-krat izvedeni postopki mehanske obdelave slojev vrtine. Torej, to, kar delamo, ni nič novega in v praksi je dokazano, da nima negativnih posledic na okolje.